Na zadnji dan prvega meseca, 31. januarja 2020, se je pričel 6. glasbeni Festival AS, ki je trajal 3 dni, do 2. februarja. To je bil prvi letošnji glasbeni festival na Bledu. V središču festivala je bil saksofon, zato je bil tudi sam dogodek poimenovan po začetnicah izumitelja saksofona, Adolphu Saxu. Inicialke na kratko tudi opišejo, za kakšen glasbeni dogodek je šlo – asovski. Na njem so aktivno sodelovali slovenski in tuji saksofonisti najrazličnejših starosti, ki so se od slovenskih in tujih saksofonistov učili igranja in skladanja. Na delavnicah so imeli priložnost nabirati znanje, ki so jim ga predajala velika imena, kot so odličen japonski saksofonist Ryo Noda, angleški vrhunski jazz glasbenik Julian Argüelles, Heinrich von Kalnein, Gerald Preinfalk in drugi.
Delavnice
Delavnice so potekale v malih dvoranah Festivalne dvorane. Obiskali smo sobotno delavnico znanega jazz glasbenika Juliana Argüellesa. Soba je bila polna mladih saksofonistov, ki so bili postavljeni v krogu in pozorno spremljali učiteljeve izkušnje, nasvete in navodila. Ta jih je učil tako organiziranega igranja, kot tudi popolnoma svobodne skupinske improvizacije. Pri slednji je šlo za to, da so mladi saksofonisti prejeli le navodila o dolžini ali glasnosti tonov, ki jih morajo odigrati, vse ostalo pa so si lahko izmišljali sami oz. izbirali tone in melodije popolnoma naključno. Ko smo ga po delavnici vprašali, kaj ob takšnemu svobodnemu improviziranemu igranju razmišlja, je odgovoril: »Popolnoma nič. Ko igraš improvizirano, je najbolje, da ne razmišljaš nič«. Neusklajeno skupinsko improvizirano igranje se je sprva res slišalo popolnoma disharmonično, tako ritmično, kot tudi melodično.
Usklajenost znotraj improvizacije
Po nekaj minutah popolnoma neskladnega improviziranega igranja pa so učenci pričeli zveneti vedno bolj usklajeno. Eden izmed madžarskih učencev je to opažanje »naključne« usklajenosti komentiral takole: »Med improvizacijo, ko vsak igra po svoje, se mi zdi, da se sčasoma začnemo kar poslušati med seboj, postanemo pozorni na to, kaj igra drug. Zato začnemo igrati tako, da upoštevamo igranje drugega, mu začnemo slediti in zato postanemo usklajeni«.
Pozabi na ego
Med improviziranim igranjem je Julian Argüelles nepričakovano namignil naključnemu učencu, naj prične solirati. K soliranju je povabil vsakega. S tem jih je učil samostojnega in samozavestnega igranja ob spremljavi ostalih. Pri učenju soliranja je poudarjal, da mora solist vedno igrati odločno in samostojno, se vživeti v svojo vlogo in »si upati« glasno odigrati svojo melodijo. Pri tem pa je opozoril, da morajo vsi ostali saksofonisti, ki ga pri tem spremljajo, pozabiti na svoj ego in znižati svojo glasnost, da lahko tudi pri 20ih saksofonih, ki igrajo naenkrat, v ospredje pride zvok enega samega – zvok solista.
Koncerti
Na koncertih so igrali tako mladi, kot tudi starejši saksofonisti. Nekateri so se predstavili kot solisti, drugi kot del skupine glasbenikov ali orkestra, katerega je vodil dirigent. Vsak koncert je bil drugače tonsko obarvan. Slišali smo lahko popolnoma harmonične melodije, medtem ko so si nekatere dovolile iti izven meja, vstopiti v disonanco, ter pri tem izraziti hkrati svobodo in sodobnost glasbenikov 21. stoletja. Na zaključnem koncertu, ki je bil v nedeljo, 2. 2. 2020 ob 17:30 v Festivalni dvorani, nam je zaigral novonastali, šestdesetčlanski mladinski saksofonski orkester, ki sta ga vodila Jovana Joka in Tomislav Žužek. Dogodek je povezoval umetniški vodja Lev Pupis, ki je priznal, da je bil festival zanj zahteven projekt, a je ob pogledu na desetine slovenskih in tujih mladih saksofonistov, ki so ob koncu kot celota žareli na odru in navdušili polno zapolnjeno dvorano, dobil vso izgubljeno energijo dvakrat povrnjeno.
Danaja Mertelj
