Kozolec ali stog je kulturna dediščina slovenskega podeželja. V naši državi najdemo kar 80 % vseh obstoječih kozolcev.
Obiskala je več kot tristo kozolcev
Maja Vrtačnik nam je tokrat predstavila blejske kozolce skozi slike, ki jih je naredila v obdobju enega leta. Obiskala pa je kar tristo kozolcev. Pri nas so značilni stegnjeni kozolci, kozolci na psa in kozolci toplarji. Za beleženje kozolcev se je odločila zaradi njihove razširjenosti in raznolikosti, v prihodnosti pa se namerava lotiti tudi blejskih korit in vodnjakov.
Namembnost se spreminja
Prvotno je kozolec namenjen za sušenje žita in trave, v sedanjosti pa lastniki njihovo namembnost prilagajajo svojim sodobnim potrebam. Med tem, ko nekateri ostajajo prepuščeni zobu časa, drugi postajajo del počitniških objektov s sodobnimi rešitvami. Nekateri spremembo namembnosti vidijo kot stik s tokom časa, drugi pa se sklicujejo na ohranjanje kulturne dediščine.
Na prvem mestu je urejenost
Vrtačnikova je mnenja, da bi kozolci, kot slovenska podeželska zapuščina morali biti urejeni. Kljub temu, da se s spremembo namembnosti kozolcev ne strinja popolnoma, pa na prvo mesto postavlja njihovo podobo in pomen, ki ga nosijo. Kozolec ni zgolj naprava za sušenje žit in trave. Predstavlja bolj sonaraven pristop k obdelavi zemlje.
Sonaravno obdelovanje zemlje ne bi smelo biti preteklost
Vse v naravi potrebuje svoj čas. Procesi, ki se v njej odvijajo so pogojeni z mnogimi naravnimi vplivi, na katere pa smo dandanes že rahlo pozabili. Seno se ne suši več na kozolcih, tudi trava je pokošena precej preden ta zrase v bujne cvetlične travnike. S tem se sicer pospeši pridelava, skrajša pa se čas, ko si zemlja lahko opomore. Paziti moramo, da te ne bomo preveč izčrpali.
Kaj pa menite vi? Bi morali kozolci postati del zaščitene kulturne dediščine, ali naj njihova usoda ostane v rokah njihovih lastnikov?
Špela Lausegger
