Ko se je slikarka Ejti Štih, razpeta med dve domovini, Bolivijo in Slovenijo, v marcu odpravljala na pot čez Atlantik, da bi obiskala svojo mamo Melito Vovk v domu ostarelih v Radovljici, si ni predstavljala kaj jo čaka. Pandemija koronavirusa je bila takrat še v zametkih na obeh straneh oceana.

“Mamo sem lahko v bistvu vidu’ samo 10. marca za petnajst minut, zunaj pred vrati in to je bilo to,” pravi Ejti Štih. To razume in ne vztraja. V domu Janka Benedika v Radovljici lepo skrbijo za svoje varovance, tudi pred koronavirusom so se še uspeli obraniti. Se pa z mamo veliko pogovarjata po telefonu. “Mama se zna dobro pogovarjati. Se včasih tudi hecamo…Zadnjič sem ji reku’ “mama ti bom poslal album s fotografijami tvojih ljubimcev”, pa je rekla “ja, saj teh pa nisem fotografirala” (smeh). Tako, da je še vedno ta prava mama (smeh). Je pa težko in upamjo, da bo minilo.

Umetnica z družino v Boliviji živi v pokrajini Santa Cruz, kjer se je pandemija koronavirusa najbolj razmahnila.

“Moj mož in moj sin sta v hiši doma. Zadnjič smo se hecali, da bo mož dobil še Michelinovo zvezdo za kuhanje…(smeh). Mož kuha, sin obvlada pralni stroj in zgleda, da imata vse urejeno…Tam je s karanteno težje, ker veliko ljudi živi iz dneva v dan. Tam ni nobene države, ki bi ti kakšne denarje nadomestila. Če ljudje nimajo od česa živeti, potem je situacija težka.” 

Umetniki svet doživljajo drugače, še bolj intenzivno kot mi. Našo sogovornico smo povprašali, kako se kot umetnica odziva na karanteno, ki včasih že meji na kratenje osebnih svoboščin. “Kar se tiče teh osebnih svoboščin je to ena zadeva, kar mora človeka vedno skrbeti.  Zato ker situacija tako ekstremna kot je ta se lahko tako kot npr. na Madžarskem sprevrže v nekaj kar je res nepravično in potem imajo kakšni nori, ambiciozni politiki lahko moč nad ljudmi in jim te moči pol ne da se več vzet. V bistvu je treba vedno na to mislit. Ampak to ne pomeni, da ne smemo biti disciplinirani in ubogat kar se nam pač zapove.”

Kar pa se tiče ustvarjanja, pa: “Pridem na Bled in moja mama ima tisoče papirjev, tisoče starih računov, tisoče risb, tisoče fotografij…Tokrat je bilo zelo zabavno, ker sva s teto Dudi, mlajšo sestro moje mame, ki je stara 88 let, napolnile 59 albumov s fotografijami od moje mame…To je bilo veliko delo.”

In potem? “Vseeno me zmerej malo prsti srbijo in moja kreacija virusna je bila ta, da sem namalau’ na vrata dve osebe in kako bomo ta virus mi uničl’. Moja teta si je en tak krasen slogan izmislila “Smrt virusu, svoboda narodu!” tako, da tudi to piše. Tako da ta virus skozi naša in tudi druga vrata ne bo prišel. Tako smo ga uničili na en tak umetniški način”, v smehu razloži Ejt Štih.

Ejti Štih je zelo aktivna slikarka, veliko in hitro slika, njeno slikanje pa je običajno odgovor na aktualno družbeno dogajanje. Taka je tudi njena zadnja razstava Ženske, ki je bila v Boliviji zelo odmevna. Žal je pri nas še ne bomo videli prav kmalu.

“…ta razstava moje je bila, da se sprašujemo tudi ženske same o tem, koliko je ta Women Impoverment zares resničen in koliko smo me ženske same s sabo poštene in koliko te situacije, da smo ženske, da se delamo reve in da se delamo žrtve ne izkoriščamo.” Avtorica s svojimi deli po eni strani preizprašuje, kako je družba krivična do žensk in do njihovega statusa, v Latinski Ameriki, v Boliviji seveda še veliko izraziteje kot pri nas. Po drugi strani, pravi Ejti Štih pa se s to razstavo tudi sprašuje, zakaj je Madonina skladba Like a Virgin takšna super uspešnica že toliko let in zakaj ženske na njene ritme plešemo in smo nad njo tako navdušene. “Razstava je bila zelo odmevna zato, ker je poštena do samega sebe.”

Galerija Manzano uno, ki jo Ejti Štih skupaj s sodelavci vodi v mestu Santa Cruz je pojem uspešne galerije, čeprav ali pa ravno zato, ker je neprofitna. “Po eni strani je bil neverjeten uspeh, ker ima naša galerija, ki je neprofitna in živi kakor lahko, od sponzorjev, 16.000 obiskovalcev na mesec! Tako, da je res popularna.” Prejšnja bolivijska vlada jim je prepustila tudi prvo nadstropje čudovite stavbe, ki je spomeniško zaščitena. Tudi pristojni minister nove vlade (v oktobru je Bolivijo pretresla revolucija) si je njihove prostore že ogledal in obljubil pomoč. Zdaj pa je prišel še koronavirus in obnova prostorov, stoji. “Ampak ta zmaga, da smo politike, ki so v prvem nadstropju imeli svoje pisarne, in da so oni šli in da so pustili te prostore za umetnost…mislim, da je to ena največjih zmag v mojem življenju.”

Kjub vsemu pa Ejti še vedno, ko govori o Bledu, njegove lepote in težave jemlje za svoje. “Po eni strani je lepo, ker ni turistov, po drugi strani je pa tako malo čudno, ker nobenega človeka nikjer ni…upam, da se bo ta situacija kmalu normalizirala.” Rdeče jezero pa je tudi njo zaskrbelo. “Če bo letos manj turistov je mogoče dobra prilika, da premislim Blejci, kaj bomo z našim turizmom pravzaprav naredili.”

 

Mojca Polajnar Peternelj