Tomo Križnar je človek z veliko začetnico. Prav tako njegova žena Bojana Pivk Križnar za katero pravi, da je njegov angel varuh in da ga brez nje Afrika verjetno ne bi več videla. Z roko v roki spet odhajata tja, pomagat nedolžnim ljudem.

Ko sem izvedela da Tomo in Bojana Križnar, na pobudo Društva za varstvo okolja Bled, prihajata v blejsko knjižnico, kjer bosta predavala o svojem delu, o ohranjanju domorodnih in staroselskih kultur, sem bila takoj za to, da z njima posnamemo pogovor. O Križnarju sem nekaj že slišala na televiziji in prebrala nekaj intervjujev z njim. A ko sem se začela pripravljati na pogovor sem se zavedla, da o ljudeh, za katere se bori, ne vem praktično nič.

Nube, najbolj čisti ljudje

Nubske gore ležijo med Saharo, največjo puščavo na Zemlji na severu in med največjim močvirjem Sudd, ki leži južno ob Nilu. Nekateri jim pravijo gore sužnjev, a za Toma Križnarja tukaj živijo najbolj čisti ljudje – Nube. Staroselski domačini, ki so dolgo živeli v popolni izolaciji in ohranili način življenja in vrednote, ki pri nas izginjajo s svetlobno hitrostjo. Križnar je sem prvič prišel že leta 1979 in od takrat njegovo srce pripada Afriki. Takrat se je zaljubil v Nube, v njihovo pristnost in življenjsko energijo, ki ga vseskozi vleče nazaj v njihove gore. A gore niso več iste kot takrat, ko jih je prvič obiskal. Obrazi Nub so drugačni. To niso več zdravi, plemeniti, žlahtni nomadski pastirji. Dvajset let vojne je storilo svoje. Cela generacija se je rodila in že skoraj umrla v vojni. Ničesar drugega ne poznajo kot pomanjkanje, preganjanje in vojskovanje, je v svoji knjigi Nafta in voda zapisal Križnar.

“Ubij sužnja s sužnjem”

Ameriška naftna korporacija Chevron je leta 1978, okoli sto kilometrov južno od gora, odkrila nahajališča nafte, ki naj bi bila z nafto bolj bogata kot vodilna naftna velesila Savdska Arabija. Tako se je začelo, izbruhnila je vojna za nadzor naravnih virov, ki traja še danes. Pet let pozneje, leta 1983, so si nasproti stala arabska in afriška ljudstva v Sudanu. Pomembno vlogo pri tem imajo že od samega začetka tudi vodilne korporacije iz drugih delov sveta. Ob tem najbolj trpijo tamkajšnji staroselski Afričani. Na obeh straneh meje, med starim Sudanom in leta 2011 odcepljeno novo državo, Republiko Južni Sudan, so najbolj nedolžni ujeti na območju, kjer vlada strategija »ubij sužnja s sužnjem«.

Predsednikov posebni odposlanec v Darfurju

Križnar se že leta in leta na različne načine trudi ozaveščati javnost o tem kar se dogaja in pri posameznikih vzbuditi vest za sočloveka. Bori se za pravice, ki jim pripadajo. Leta 2006 je posnel dokumentarni film Nuba, čisti ljudje in Nuba, ljudje z druge strani. Še en izmed njegovih poskusov prebuditi javnost in jo obvestiti o širjenju vojne, ki jo sam primerja z rakom, katerega metastaze se širijo po vsem Sudanu. Takrat ga je uslišal nekdanji predsednik Slovenije Janez Drnovšek, in ga kot svojega posebnega odposlanca poslal v zahodno sudansko provinco Darfur predstaviti predlog njegovega mirovnega sporazuma upornikom.

S sodobno tehnologijo nad nasilje

To pot je končal v zaporu, kjer je preživel dva meseca, nato pa ga je Omar Beshir pomilostil in izgnal. Nato je v sodelovanju z režiserko Majo Weiss leta 2008 izdal celovečerni dokumentarni film »Dar Fur – Vojna za vodo«. V njem prikaže vse strani, ki so vključene in odgovorne za spopade. Rešitev, ki bi pomagala ljudem v tem delu sveta, vidi v kamerah in dronih. Želi jih opremiti z napravami za iskanje vode in zagotoviti video nadzor, ki bi zaščitil nedolžne žrtve vojne. Z zbranim denarjem so v Sudan prepeljali veliko kamer in domačine naučili, kako se jih uporablja in posnetke ter dokaze o nasilju in grozodejstvih v najkrajše možnem času pošilja v svet. Napredek je viden, a vseeno je tehnologije tam še vedno premalo. Poleg tega so z zbranim denarjem kupili tudi vrtalno napravo za iskanje vode, za katero sedaj čakajo na dovoljenje, da jo bodo lahko pripeljali tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Vse to in še veliko več sta povedala in ob pomoči slik in video posnetkov prikazala obiskovalcem predavanja.

“Tam, kjer se udobje konča, se življenje šele začne”

Tomo Križnar z resnico ne prizanaša nikomur. Vedno pove tisto, kar je videl in izkusil. In nič drugače ni bilo, ko smo dvajset minut pred predavanjem sedli v zadnji, zastekljeni del blejske knjižnice in se iskreno pogovarjali. Beseda našega pogovora, za katerega bi si želela, da bi bil lahko vsaj še enkrat daljši, je tekla o Afriki, o Nubah in o njima, o Tomu in Bojani Križnar. Kdo sta in zakaj počneta kar počneta, česa si želita in v čem vidita rešitev, ki lahko reši vse nas. »Tam kjer se udobje konča, se življenje šele začne«, je odgovor na moje zadnje vprašanje zaključila Bojana Križnar. Več o tem in o tem, kje se skriva resnica pa v pogovoru.

Rebeka Krašovec