Pogovarjali smo se z Nino Kosmač, avtorico romana Utvare. Roman, prvotno napisan v španskem jeziku, je letos spomladi izšel v slovenščini. Knjiga govori o izgubljeni generaciji, o zgodbah otrok, ki so odraščali v švicarskih internatih in njihovih življenjskih preizkušnjah. Do neke mere gre za osebno izkušnjo, saj je tudi pisateljica sama, svojo mladost preživela v dveh švicarskih internatih. V svojem življenju je videla velik del sveta. Najprej so se z družino preselili v Brazilijo, med drugim je živela tudi v Švici in najdlje in nazadnje v Španiji. Na vprašanje kaj ji je tujina dala, Kosmačeva odgovarja takole: »Spoznala sem, da smo si ljudje vsepovsod enaki. To je tisto glavno, zame razlik preprosto ni«.
Ljubezen do pisane besede je prisotna v njihovi družini. Njen dedek je bil namreč eden najpomembnejših slovenskih piscev dvajsetega stoletja Ciril Kosmač. Oka, kot ga je klicala, se rada spominja. Pravi, da bi bil nanjo zagotovo ponosen: »Z dedkom se nočem primerjati. On je bil odličen stilist, jaz sama pa stavim na zgodbo«. V pisanju uživa, zadovoljna je ko piše in prav to je bistvo vsega. Piše že novo knjigo, za katero pravi, da bo veliko bolj biografska, kruta in realna. Knjiga Utvare je izšla v samozaložbi in z veliko podporo Zavoda za kulturo Bled ter ob pomoči blejskega župana Janeza Fajfarja. Na izid druge bo potrebno še malo počakati. Do takrat pa lahko v roke vzemite roman Utvare in spoznate zanimivo zgodbo nesrečnih junakov zaprtih v zlati kletki.
Rebeka Krašovec
