Na Poljšici pri Gorjah Anton Poklukar že 25 let izdeluje zvonce. Obiskali smo ga v njegovi delavnici pri Šobrle, kot se po domače reče pri njihovi hiši. Za konkurenco se mu ni potrebno bati, saj je v Sloveniji edini, ki se še ukvarja s to obrtjo.
Po ustnem izročilu se je zvončarska obrt v Gorjah začela leta 1752 na Višelnici pri družini Jan. Kasneje so se z zvončarsko obrtjo začeli ukvarjati tudi pri Poglajenu na Višelnici. Danes pa za nadaljevanje in ohranjanje kulturne dediščine skrbi gospod Anton Poklukar. Ta obrt se je v Gorjah razvila za lastne potrebe, saj se je večina takratnih prebivalcev ukvarjala z živino in planšarstvom. Verjetno je k razvoju zvončarstva v Gorjah pripomogel tudi razvoj fužinarstva na Jesenicah in v Bohinju.
Kako nastane gorjanski zvonček sreče
Zvonec je sestavljen iz treh delov (plašč, kampa in ročaj) in nastane v dveh fazah. V prvi fazi imenovani oblikovanje zvončar pločevinske plošče razreže na ploščice ustreznih dimenzij. Ob pomoči stroja ploščico preluknja, da dobi simetrijo. Nato oblikuje plašč, ki je odvisen od velikosti zvonca. Urezano ploščico nato oblikuje v posebni vdolbini nakovala, da dobi primerno obliko. V naslednjem koraku na posebnem nakovalu ploščico stisne v obliko zvonca in zakuje z zakovicami. Zvonec nato zbije skupaj, da dobi končno obliko. Na zvonec pritrdijo še kampo znotraj zvonca in na vrhu kot ročaj. Nato sledi faza medeninjenja oziroma votanja. Gre za zelo zahtevno fazo, katere postopka nam gospod Anton ni želel izdati. Od nanosa medenine in koliko le te ostane na zvoncu je odvisno, kako bo le ta zvenel. Ko zvonci pridejo z medeninjenja jih je potrebno še obrusiti, da dobijo tisti pravi sijaj.
Zvončki kot spominki za turiste
Večina zvoncev izpod rok gospoda Poklukarja je namenjena za potrebe turizma, le nekaj malega jih je še namenjenih za prvotno funkcijo in potrebe živine. Zvonci so v veliko pomoč pastirjem, saj po glasu zvonca lahko prepoznajo katere krave so njegove in kje se nahajajo. Poleg tega glas zvonca odganja kače.
Rebeka Krašovec
