V 93. letu je umrla Melita Vovk, priznana umetnica, slikarka in ilustratorka.
Melita Vovk se je rodila leta 1928 na Bledu posestniku Antonu in Veri rojeni Bohinec. Maturirala je na gimnaziji Poljane v Ljubljani, študirala pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1951 je diplomirala pri prof. Maksimu Sedeju in nato nadaljevala študij na grafični specialki pri profesorjih Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku. Študijsko je potovala v Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Anglijo, Italijo, Grčijo, Poljsko, Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko in Nizozemsko, kjer je nekaj časa tudi živela. Sprva je poučevala na osnovni šoli na Bledu, nato pa ustvarjala kot svobodna umetnica. Ukvarjala se je s slikarstvom, z grafiko, ilustracijo, gledališko scenografijo in s kostumografijo.
Leta 1957 je prejela Levstikovo nagrado za ilustracije v knjigi Zgode in nezgode kraljevskega dvora Milana Šege, leta 1965 pa za ilustracije v treh knjigah: Basni, Puhek v Benetkah in Pustov god. Leta 1966 je na Sterijevem pozorju prejela nagrado za scenografijo (skupaj z Urošem Vagajo in Miletom Korunom), za kostumografijo in scenografijo je prejela tudi Borštnikovi nagradi (1974 in 1977). Leta 2010 je na 9. Slovenskem bienalu ilustracije prejela nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.
Svoja dela je razstavljala najprej na skupinskih razstavah Skupine 53, katere članica je bila, potem pa tudi samostojno. Sodelovala je s številnimi slovenskimi gledališči (SNG Drama, Ljubljana, SLG Celje, MG ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče in druga). Ilustrirala je največ za založbo Mladinska knjiga, potem za Pomursko založbo, Prešernovo in Mohorjevo družbo, Za partizansko knjigo, Založbo Borec in mnoge druge, tudi tuje. Vse skupaj je ilustrirala več kot 70 knjig in objavila številne časopisne ilustracije v revijah TT, Tovariš, Ciciban, Pionir itn. Za nizozemskega založnika Tieboscha (Amsterdam 1980) je ilustrirala prevod knjige znamenitega ameriškega satirika Arta Buchwalda, Irwing´s Delight.
Ustvarila je prek 1000 portretov, veliko let portretirala slavne pisatelje, ko so na Bledu potekala PEN srečanja. Na enem izmed preteklih srečanj so te portrete tudi razstavili.
Diplomirala je leta 1951 iz slikarstva pri Maksimu Sedeju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študirala je na Akademiji za uporabno umetnost v Ljubljani, v letih 1951–1953 nadaljevala na specialki za grafiko pri B. Jakcu in 1972 diplomirala pri Riku Debenjaku. Med letoma 1953 in 1956 je učila na nižji gimnaziji na Bledu, od leta 1957 do 1973 bila v svobodnem poklicu, 1974–1977 višja strokovna sodelavka za scenografijo na Akademiji za igralsko umetnost, od 1978 je bila ponovno svobodna umetnica; upokojena 1984. Leta 1957 se je poročila s književnikom Bojanom Štihom – tudi njuna hči Marija-Ejti Štih poročena de Fernández de Córdoba se posveča slikarstvu -; od 1979 dalje pa je bila poročena s holandskim slikarjem Roelofom Frankotom (1911–1984).
Tudi po upokojitvi l. 1984 je še ustvarjala, ne več slikala, ampak predvsem risala. Risba je bila tista, ki jo je najbolj privlačila. Za nagovor obiskovalcev svojih razstav pa je rada uporabila Picassov citat: “O slikah se ne govori. Slike glejte!” Zelo ponosna je bila na delo svoje edinke Ejti, ki je zadnje mesece preživela ob obiskih mame v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici, kjer je Melita Vovk bivala zadnja leta.
V slovenskem kulturnem prostoru je pustila neizbrisen pečat s svojim ustvarjalnim opusom, ki je bil velikokrat napreden in pred časom, družbeno kritičen in humorno obarvan.
